Ustanovitev slovenskega kulturnega društva v Globasnici
 |
| Kaplan Ivan Hojnik |
Slovensko kulturno društvo Globasnica so ustanovili 3. maja leta 1903 z imenom Slovensko izobraževalno društvo. Pobudnik ustanovitve društva je bil globaški kaplan Ivan Hojnik, ki je izrazil potrebo po njegovi ustanovitvi na ustanovitvenem občnem zboru: „… poudarja korist ustanovljenega društva in dokazuje njegovo potrebo posebno za naš okraj, kjer se je že začel širiti nemcizem. On naglaša, da se mi moramo z rokami in nogami opreti nemškemu nasilstvu in to prvič iz verskega in drugič iz domoljubnega ozira …“
Ivan Hojnik je v Globasnico prihajal čez hribe po strmi, težko prehodni poti od Sve∂tega Jakoba, na današnji slovenski strani državne meje. Sprva je hodil peš, kasneje s konjem. Vračal se je v poznih večernih urah po sejah, hoda pa je bilo za dobrih pet ur.
Ob ustanovitvi je imelo društvo 27 članov, v prvi odbor društva pa so bili izvoljeni Ivan Hojnik, kaplan v Globasnici, Ferdo Krajger, posestnik v Štebnu, France Čebul, tajnik v Globasnici, Ivan Cirgoj, posestnik v Globasnici, Karol Harih, posestnik v Globasnici, Jurij Hutter, p.d. Podev v Globasnici in France Uranšek, čevljar v Globasnici. Prvi predsednik Slovenskega kulturnega društva je bil Ivan Hojnik.
 |
| ?vir/Quelle: Kärntner Landesarchiv - Vereinsakten |
Društvo je od ustanovitve sledilo besedam svojega pobudnika. Prav zaradi jasno izraženih ciljev, povezanih z ohranjanjem narodne identitete, je bilo v času zaostrenih političnih razmer in v prelomnih zgodovinskih trenutkih, pogosto kamen spotike. Leta 1946 se je iz Slovenskega izobraževalnega društva preimenovalo v Slovensko prosvetno društvo Matjaž, leta 1949 v Katoliško prosvetno društvo Globasnica, od leta 1973 pa nosi današnje ime. „Vsi so rekli, da bomo lažje meli, če bomo kot krščansko, katoliško društvo nastopali, ne pa kot slovensko, na uradih in tako naprej. In potem, ko smo bili že malo naprej in smo se že upali, smo rekli: mi narobe delamo, če zgodovino pogledaš, in prestav∂š v nemščino, smo samo Katholischer Kulturverein in se ne vidi, da smo slovensko, potem smo zaradi tega spreobrnili, da bomo tud v zgodovini kazali, da smo bli slovensko kulturno društvo ...“ (Alojz Gregorič)
Leta 1922 je društvo pristopilo k Slovenski krščanski zvezi v Celovcu, sedaj spada pod okrilje Krščanske kulturne zveze.
Društvo in prelomni politični in zgodovinski dogodki
 |
 |
Prva svetovna vojna je zarisala globoke sledi v društveno življenje. Veliko odbornikov in članov društva je moralo v vojsko, prepovedani pa so bili tudi vsi shodi in zborovanja. Tako je društvo uradno prenehalo delovati leta 1915, kljub temu pa so tudi v vojnem času uprizorili nekaj iger, predvsem burlesk. Že leta 1918 so se odborniki ponovno sestali, društvo pa je resno začelo spet delovati leta 1919.
Po prvi svetovni vojni je društvo mirno delovalo le do plebiscita leta 1920. Od tedaj so posamezniki, ki so jih nagovorili nemškonacionalni krogi, motili društvene prireditve, predvsem odrsko dejavnost. Zaostritve so večkrat povzročile pretepe, o katerih so poročali tudi tedanji slovenski časopisi. Po plebiscitu je društvo celo za kratek čas prenehalo delovati. Že leta 1921 pa so se društveniki ponovno zbrali na občnem zboru. Prvo igro po plebiscitu so uprizorili leta 1922 in sicer Desetega brata. Po daljšem prigovarjanju je društvo dobilo od oblasti dovoljenje za uprizoritev igre, toda na dan prireditve so orožniki zasedli vse vhode v Šoštarjevo dvorano. Orožniki so trdili, da društvo nima dovoljenja za sodelovanje šoloobveznih otrok v igri. Šele zvečer, ko so se gledalci razšli na domove, so dovolili, da so igro uprizorili. Vsaka obletnica plebiscita je bila povod za nova nasprotovanja.
Naslednji večji udarec je bila za društvo druga svetovna vojna. Veliko društvenikov je moralo že leta 1938 k vojakom, leta 1942 pa so Nemci izselili nekaj slovenskih družin, med njimi tudi Ano Hutter, lastnico gostilne, v kateri so bili društveni prostori. Med drugo svetovno vojno sicer društvo ni bilo uradno ukinjeno, zaradi nastalih razmer pa so zadnjo igro uprizorili leta 1939. Med vojno so Nemci uničili večino knjig iz društvene knjižnice, ki je imela tedaj že 1600 enot, kulise, garderobo in zastor odra, ki ga je ob 25-letnici društva poslikal domačin Jurij Hutter.
„... Ko so se slovenske knjige smodile, se je župan smejav in ostale knjige je pa Jogrov p∂rmerkov, so se Čebul pisali, pa Wœlbl.“ (Peter Rarej) Tedanji podpredsednik društva Peter Rarej je pred uničenjem skril društvene zapisnike in tako je Slovensko kulturno društvo v Globasnici eno izmed redkih slovenskih kulturnih društev na južnem Koroškem, ki ima ohranjene društvene zapisnike od ustanovitve društva do danes. Že leto dni po koncu druge svetovne vojne je društvo ponovno začelo delovati. Po drugi svetovni vojni so Slovencem nenaklonjeni fantje iz Štebna ustanovili organizacijo z imenom Wurfkommanda, ki naj bi motila družabno življenje in kulturno udejstvovanje Slovencev v Globasnici. Kadar je prišla štebenska Wurfkommanda, je med ljudmi zavladal preplah, saj so vedeli, da se bo vnel pretep, ki se je končal tudi z resnimi poškodbami. Aktivne člane Slovenskega kulturnega društva so pričakali celo doma. „Naša trdnjava pa se ni zamajala. Me je en tak udaru, so vidli, da smo napredovali. Jaz s∂m doma s kolesom šov, s∂m mev kam∂n bol pa pas p∂rpravljen.“ (Blaž Kordesch)
Wurfkommanda je delovala do konca petdesetih let 20. stoletja.
V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so začeli odstranjevati dvojezične krajevne napise na južnem Koroškem, so se prav člani Slovenskega kulturnega društva dejavno vključili v akcije za ponovno uveljavitev dvojezičnih krajevnih napisov. O napetostih v tem obdobju priča tudi društveni zapisnik z vpisom, da je društveno prireditev 22. oktobra 1972 ob gostovanju Prosvetnega društva iz Radovljice varovala skupina policistov.
Na odru
 |
Miklova zala 1925 |
Takoj po ustanovitvi so se člani društva posvetili predvsem odrski dejavnosti, ki je bila poleg izobraževanja članov društva tudi najpomembnejša društvena dejavnost. Prvo igro so uprizorili že na binkoštni ponedeljek leta 1903, večja igra pa je bila Miklova Zala, ki so jo prvič zaigrali leta 1912 in so jo, podobno kot druga društva na južnem Koroškem, do druge svetovne vojne igrali še večkrat, na primer leta 1925. Gostovali so na Zilji, v Šmihelu in v nekaterih drugih južnokoroških krajih. „Obleke so pa gasilske meli, pa noše, bol pa navadne obleke. Miklova Zala je težka bla, jo niso povsod igrali. Pa Divji lovec2 so igrali.“ (Katarina Kordesch)
Igre so uprizarjali na društvenem odru v gostilni Šoštar v vasi Globasnica.
Leta 1922 so v društvu ustanovili samostojen gledališki odsek, ki je izbiral igre, režiserja, razdeljeval vloge, skrbel za red in čistočo na vajah in predstavah, najavljal igre pri oblasteh in v časopisu Koroški Slovenec. Odrska dejavnost se je v letih pred drugo vojno tako razvila, da so se društveniki potegovali za vloge. „Ko sem bla stara štirnajst let, še manj, sem igrala v Jurčku. Pol je pa vojska prišla, je blo pa konc. Igre je navadno učil Paul Rožman. Lojzi Jagrou so spravljali skup.“ (Katarina Kordesch)
Leta 1927 je društvo poslalo prvega člana v dramsko šolo. Kostume so izdelovali sami ali pa so si jih izposodili pri drugih društvih, prav tako so tudi sami posojali kostume drugim društvom na južnem Koroškem. Sami so izdelovali tudi plakate za igre. Vstopnine so bile prostovoljne, dobiček pa so večkrat uporabili v dobrodelne namene, na primer leta 1925 za globaško slovensko gasilsko društvo. Tako je bilo društvo tudi socialno pomembno.
Pestrost odrske ponudbe v tem času lahko razberemo iz društvenih zapisnikov. Leta 1924 so uprizorili dela: Stari in mladi, Divji lovec, Roža Jelodvorska; leta 1925: Moravska svatba, Vsakdo, Zdaj gre sem, zdaj pa tja, Kmet in avtomat, Moč uniforme; leta 1926: Srce in denar, Dva gluha, Moravska svatba, Lepa Vida, V Ljubljano jo dajmo, Na smrt obsojeni; leta 1927: Cigani, Za pravdo in srce, Roka božja; leta 1928: Sanje, Čuk na palici, Dom; leta 1929: Legionarji, Prisega v polnoči, Za pravdo in srce, Sin; leta 1930: Danes bomo tiči, Grunt, Mati; leta 1931: Živo pokopana, Sodnik zalamejski, Lumpacij vagabund; leta 1932: Slepa ljubezen, Naša kri; leta 1933: Vrnitev; leta 1934: Rodoljub iz Amerike, Sirote, Ben Hur; leta 1935: Zlatarjevo zlato, Veseli vojaki, Fejst fant, Pri kapelici.3
Po drugi svetovni vojni sicer odrska dejavnost sprva ni dosegla razsežnosti, ki jo je imela v prvih desetletjih 20. stoletja, saj se je število dejavnih članov v društvu znatno zmanjšalo. Kmalu pa se je odrska dejavnost ponovno razrasla in dosegla po številu iger predvojni čas, po kvaliteti pa ga je presegla. „S∂m domu p∂ršu, s∂m moru najprej za igre primt. So ta stari rekli, ajde, ajde. T∂ pru j∂ začev uč∂t Žmahar Hanzi iz Male vasi, Štimcev Hanzi, tisti je biv ta p∂ru. Pa Cirgojev oče tisti je še tud, tisti je tud trd biu. Pole so pa še kaplon Rovan4 bivi ... „ (Blaž Kordesch)
„Prva igra je biva, ko smo iz Male vasi sama dekleta igrala, učiv nas je pa Štimcev Hanzl, Junaške Blejke. Junaške Blejke smo bive, še n∂s vem, sama Movška dekleta.“ (Marija Markitz) „Igrala sem strašno rada, se še spominjam, ko sem bla osem let stara, takrat so kaplan Turk5 bli. Sonce in sence sem igrala. Potem še vem, se nisem hotela učit. Potem so me zaprli k eni sosedi, dobesedno zaprli, da sem se vlogo naučila. Potem je pa gladko šlo, samo pri enem prizoru sem se tako oživela, da sem jokat začela in ni šlo besedilo naprej. Potem, ker sem dobro igrava, sem dobila eno žogo od mame. Igralke smo ble, to smo dobile po mami. Smo igrale, da smo hude ali pa nore. Se nas je pa res primlo to, so pa govorili, da so Omrova dekleta, pri Omru se je reklo pri nas, huda.“ (Hema Hudl)
 |
Pasion 1959 |
Člani društva se iz štiridesetih in petdesetih let 20. stoletja spominjajo iger: Naša kri (1947), Lumpacij vagabund (1947), Domen (1947), Dom (1948), Begunjka (1948), Zadnji vitez (1948), Zlatorog (1958), Pasijon (1959); zadnji igri je obiskalo približno dva tisoč gledalcev. „Zlatorog pride dol z Zilje, smo pa na Zilji podlage dobili. Sta nastopala moški in mešani pevski zbor. Zlatoroga smo pa tud v Celovcu igrali. Zlatoroga sem jaz režiral.“ (Alojz Gregorič)
„Pasijon so igrali že pred vojno, tistega je pa župnik Sekol naredu, bol enostavno, od tistega s∂m pa jaz dobu podlage in smo se potem tega lotili. Za Pasijon smo malo bol rafinirano delali. Za Pasijon smo pa tud že organizirali tečaje, posebne šiviljske tečaje, da so vse šivale zastonj za Pasijon, so ga sestre vodile, tečaj, šolske sestre iz Šentruperta. Takrat še niso smele sestre ven iti učit, sem pa jaz dosegu za Globasnico. Tam so pa vse obleke naredile. Smo imeli tako napravljeno, da je imel vsak igralec svoj obešalnik.“ (Alojz Gregorič)
„V Pasijonu sem igrou Poncij Pilata. S∂m biv 32 let. Kristusa je Štefan igrov, so ga ta naradli, je bil Kristusu podobn, al pa je dobr igrauc biv, ar jaz vem, so bli u Goubas∂nci dobri igralci.“ (Blaž Kordesch)
„No, p∂č p∂r Pasijonu sem pa Kristusa igrau, takrat sem biv, točno še vem, osemnajst let star, mvad s∂m še biv ... Igrav smo v Globasnici, pa v Celovcu, na več krajih. Tam jih je bilo petdeset igralcev, da so sodelovali, tud takih, ki jih sicer ni blo ... Kostume smo delali sami v društvu.“ (Štefan Gregorič)
Večino iger so pripravili za oder domačini Matilda Košutnik, Raimund Greiner in kasneje Alojz Gregorič in Karl Pikalo. Matilda Košutnik je celo napisala nekaj iger, Globašani se najbolj spominjajo njene igre Pot svetega Nikolaja. „Nas je učiv gospod župnik Sekol, puole pa Raimund Greiner, p.d. Uranšek, Podroje. Matilda Košutnik, tista je pa, če smo vaje meli, vl(k)o prišla tud, pa je ona vedla, pa je rekla tistemu, ki je biv režiser šta(k), šta(k), šta(k).“ (Blaž Kordesch)
„So še tisti časi bli, ko je moj oče6 biv zraven, je bla idealna skupina. Mladina se je naučila brat, ker prvič ni blo tako kot zdaj televizije in tiste stvari, ki jih danes zasledujemo. Smo se veliko naučli, nismo hodili v šole in gimnazije in s tem smo se izobrazili. Doma smo se morali naučt, potem so ble pa vaje. Večina iger je bla pri Šoštarju, ko je bla dvorana, zdaj mamo več dvoran.“ (Raimund Greiner)
„Petrčkove poslednje sanje, otroška igra, je čudno vel(k)o otrok blo, so palčke igrali ... pa v tisti mali Šoštarjevi dvorani, v ta stari dvorani.“ (Lenka Gregorič) „Včasih je tako zamašeno blo, da so otroci sedeli na odru, tam, kjer se je igralo.“ (Alojz Gregorič)
„Kulise je malov Jurij Hutter, Podev, on pa ni mev perspektive, potem je prišu pa Jerina, tisti je pa že Zlatoroga malov, tisti je pa že čisto drugače, tisti je pa bol globoko naredu, ne samo tab∂lce, smo prej take tab∂lce meli, smo jih postavli šta(k).“ (Z)7
Alojz Gregorič je bil dejaven v Slovenskem kulturnem društvu od petdesetih let 20. stoletja in je zaznamoval odrsko delovanje tako v petdesetih kot tudi v šestdesetih letih. Izbiral je gledališke predstave, jih režiral, pridobival je igralce in pogosto prispeval sam svoja sredstva za gledališke predstave.
Iz šestdesetih let 20. stoletja se Globašani spominjajo del Slehernik (1960), Testament (1960), Vislavina odpoved (1961), Revček Andrejček (1962), ki ga je igral mežnar v Globasnici in občinski odbornik Pikalo8, Divji lovec (1963), V kraljestvu Zlatoroga (1964), Črni križ pri Hrastovcu (1965), Divji in nedeljski lovec (1967), Martin Krpan, uprizorjen v Mestnem gledališču v Celovcu (1967). Zadnja igra je nastala v koprodukciji s celovškim Slovenskim prosvetnim društvom, ki ga je tedaj vodil Pavle Zablatnik. „Igrav sem Martina Krpana. Je uspelo, igrali smo tudi v Trstu in Gorici ... Režirav je Vinko Zaletel. Je blo interesantno, jaz sem govoru v dialektu kot Krpan, kot podeželski, kmečki sin, vsi ostali pa so govorili pismeno slovensko, meščani pa plemiči. Prvič si zaživel, kako je to organizirano. Šminka, je biv, en frizer, Štrnicki se je pisav, ta nas je šminkav. Ti si samo prinesu list, kakšno vlogo boš igral, in on ti je dau kostum in te našminkau. Nič ni blo treba, si samo igrau. Oder je bil pripravljen, vse to se mi je strašno dopadlo. Sicer smo vse sami, kulise smo delali, vse si moral organizirat do konca in bit zraven.“ (Janez Hudl)
Kostume za igro so dobili v celovškem Mestnem gledališču.
Sedemdeseta leta 20. stoletja so globaški oder zaznamovale igre: Dva para se ženita (1972), otroška igra Pogumni Tonček (1972), Mišjelovka (1975), Mojster Zgage (1975), mladinska igra Zipek in Zopek (1977), Trije vaški svetniki (1979). Ob sedemdesetletnici društva leta 1973 so zaigrali Kralja Sama, ki ga je režirala Anita Hudl.
„Sem igrala Kastelko9, tisto je pa že dvajset let nazaj blo, to je pa režirala ena Volčanšek iz Raven, mislim, tista nas je pa tako naučila, lepo slovenščino, veš.“ (Hema Hudl)
 |
?Mnogo hrupa za nič leta 1988 |
V osemdesetih letih so nastale igre: Naša kri (1984), Mnogo hrupa za nič (1987), Najbolj nori dan (1989), otroška igra Čarovnik iz Oza (1985).
Že leta 1971 je društvo poslalo tri člane društva na režiserski tečaj, začeli pa so sodelovati tudi s poklicnimi režiserji. „Kje je meja10, je biv pa režiserski natečaj na Koroškem, gospod Belina in gospod Militarov iz Medvod, za koroške režiserje. Igralci smo pa globaški igralci bli. Tisto smo pa tako sprofesionalizirali, tam pa ni blo šepetalke. Med točkami smo peli, besedilo, ki je bilo prilagojeno igri, ampak na Avsenikove melodije. Tisto je pa tako težko blo, pevcev nas je pa bol malo blo, vsak je morav svoj glas držat, smo solisti bli, smo se pa navadli. Tisto smo pa igrali petnajstkrat, šestnajstkrat. Kozolc je na odru biv.“ (Hema Hudl)
V zadnjih letih torej sodelujejo s Slovenskim kulturnim društvom Globasnica poklicni režiserji, veliko iger pa je v zadnjih dvajsetih letih režiral tudi globaški župnik Peter Sticker. Že takoj ob prihodu v Globasnico leta 1984 je režiral Finžgarjevo Našo kri, sceno za igro je pripravil Saša Kuntnar. Od kasnejših iger, ki jih je režiral, se spominja otroške spevoigre Ali je, kaj trden most, ki jo je igral že kot otrok v domačem Šentjakobu v Rožu, Molierjeve Šole za žene, Shakespearjevih del, gledališke predstave Drevesa umirajo in mladinske igre Srečna hiša, dober dan. Gledališka dela so globaški igralci pod njegovo režijo igrali dvakrat na leto, pozimi odrasli, spomladi otroci. Pred nastopom so imeli dvajset vaj, kostume so dobivali iz ljubljanske Drame. Leta 1996 so uprizorili Škofjeloški pasijon, ki si ga je ogledalo približno tisoč gledalcev. „To se mi je samo enkrat zgodilo, da smo igrali in je prišlo za dve dvorani ljudi, tako da smo eno skupino v gostilno poslali in smo rekli, naj počakajo.“ (Peter Sticker)
Pri Škofjeloškem pasijonu je sodelovalo le štirinajst igralcev, ki so govorili besedila, statistov ni bilo. Predstavo so uokvirili trije domači pevski zbori. Za Petra Stickra kot režiserja je bilo pomembno, da so igralci razumeli besedila, nastopali pa niso v knjižnem jeziku, ampak v pogovorni slovenščini, vmesni obliki med knjižno slovenščino in narečjem.
Od konca štiridesetih let 20. stoletja organizira Slovensko kulturno društvo Globasnica vsako leto miklavževanje za otroke, ki se ga množično udeležijo tudi odrasli. Osrednji del prireditve je otroška in mladinska odrska igra Miklavž prihaja. V Globasnici jo je vpeljal Knez, izseljenec iz Slovenije, ki se je po drugi svetovni vojni na poti v Ameriko ustavil v Globasnici. „Še vem, Miklavža je igrav Paul Rožman.“ (Katarina Kordesch)
Veliko otrok se je prvič preizkusilo na odru prav v vlogi angelcev v omenjeni spevoigri. Od tedaj uprizorijo igro skoraj vsako leto.
„Gregorič Alojz se je zaobljubiv, da bomo to izvajali do konca. Mislim, da največ mladine dosežeš s tem, če celo opereto skoz daš, to so anglce, in otroci radi to igrajo, pa fantje tud, se spominjam, da če skup pridemo s takimi, kako bi zdaj to reku, ki jih ne prištevamo k našim, pa znajo mi smo parklji, mi smo parklji, ker to so vsi skup prišli tudi iz takih krajev, ki niso iz slovenjih družin, smo dobili kup mladine ...“ (Albert Smrečnik)
Odrske uprizoritve mladih pripravijo tudi za božičnice in za materinski dan.
Že leta 1962 so razdelili odrsko dejavnost na otroško, mladinsko in gledališko dejavnost za odrasle. Tako so začeli načrtno razvijati otroško in mladinsko ljubiteljsko gledališko dejavnost. Otroška in mladinska gledališka skupina se od devetdesetih let udeležujeta srečanja mladinskih in otroških gledaliških skupin iz Koroške v Fiesi, ki ga organizira Krščanska kulturna zveza. Leta 1998 je otroška gledališka skupina uprizorila igro Mala in velika luna, leta 1999 Polonica Pika, 2000 Užaljeni medvedek Piko, mladinska gledališka skupina pa leta 1999 kabaret Življenje ima svetlo stran.
Od druge polovice 20. stoletja večkrat gostujejo v Globasnici igralske skupine drugih društev z južne Koroške in tudi iz Slovenije. Prav tako tudi Globašani gostujejo na Koroškem in v Sloveniji.
Odrski dejavnosti je tako kot drugim društvenim prireditvam namenjena dvorana gostilne Šoštar v vasi Globasnica, ki so jo obnovili leta 1972 in je ena največjih dvoran v Podjuni. Nekatere igre pa uprizarjajo na odru v farni dvorani prav tako v vasi Globasnica.
Globašani sami sebe opredeljujejo za dobre igralce, posebej so ponosni na igre, ki so jih igrali pred drugo svetovno vojno in v obdobjih močnejših političnih pritiskov na delovanje slovenskih kulturnih društev na južnem Koroškem. Po njihovem mnenju posameznika igranje kulturno obogati. Igralec se mora spoprijeti z besedilom, biti ob tem tudi sam ustvarjalen, „saj skušaš samo to v njih vzbuditi, kar že v njih tiči“ (Peter Sticker).
Učenje gledaliških besedil spodbuja znanje slovenskega knjižnega jezika. V obdobjih, ko na južnem Koroškem ni bilo pouka slovenščine, je bilo sodelovanje pri igralski dejavnosti celo edina možnost za stik društvenikov s knjižno slovenščino. „Vloge smo si morali prepisovat, to ni bilo tako, da bi dobu vloge razmnožene. Šola je bla nemška, veliko ljudi ni znalo pismeno slovensko. Najprej si se nauču brat, zato si se največ nauču pri branju, smo se naučli slovenščine. Potem ko smo že tolko znali, smo šli pa v dvorano, k Šoštarju al pa v župnišče.“ (Janez Hudl) „Pred nastopom smo imeli le eno ali dve vaji, prej sem pa vadiv doma. Med oranjem sem si dav besedilo na plug in sem se učiv.“ (Franz Konrad) „S∂m jaz igrat začau, s∂m tk buhštaberou, nis∂m stauka zbrau. Potem, ko s∂m začev igrat, jaz s∂m enkrat ali dvakrat vlogo prebrav in s∂m lahko začev igrat, mama lahko pove, čisto z lahkoto, čisto z lahkoto.“ (Blaž Kordesch)
„Meni ni šlo tolko za kvaliteto igre, ampak za branje, jaz vem sam, nis∂m brav, čeravno so mi starši rekli, beri, pa beri, če s∂m pa vlogo mev, s∂m pa morov brat ... Takrat s∂m vidu, če hočmo slovenščino obdržat, mormo brat, govorit, to so ble pa igre in smo včasih dali eno zimo skoz po deset komadov, bol pa še več, ker mi smo pisali, vloge smo pisali ...“ (Alojz Gregorič)
Na razvoj odrske dejavnosti v društvu in vključevanje mladih igralcev sta po mnenju Globašanov najbolj vplivala družinska vzgoja in vsakokratni odborniki, posebej predsedniki in župniki, ki so spodbujali otroke in mladino k igralstvu. Večinoma je bilo v družinah več igralcev, igralsko izročilo pa je prehajalo iz roda v rod. „To smo imeli mi v Globasnici zelo velko srečo, da smo imeli takšne duhovnike. Gospod kaplan Rovan, potem pa gospod Turk že, pa tudi gospod Valjavec. Mi smo imeli tud od doma veliko podlage za narodno zavest, naša mama je bla v tej smeri zelo razgledana.11“ (Janez Hudl)
Zato pa Globašani, aktivni člani društva, toliko bolj zamerijo tistim družinam, ki so opustile slovensko društveno udejstvovanje njihovih prednikov.
Izobraževanje
 |
Kuharski tečaj 1960 |
Vsa dejavnost društva je bila namenjena ohranjanju slovenskega jezika in izobraževanju članov tako v znanju slovenskega knjižnega jezika kot tudi širše. Kot primer jezikovne skrbi naj navedemo, da so leta 1926 predpisali obvezno uporabo knjižne slovenščine na društvenih sejah, sestankih in shodih.12 Jezikovno znanje so poglabljali tudi z branjem slovenskih časopisov in knjig iz društvene knjižnice.
Društvo je imelo že v prvih desetletjih delovanja knjižnico. Prvi knjižničar je bil France Uranšek, čevljar iz Globasnice. V društveni knjižnici je bilo kar nekaj takratne pomembne slovenske periodike, na primer Domoljub, Mir, Slovenec, Straža in Slovenski gospodar. Leta 1913 je bilo v knjižnici 317 knjig, 40 jih je društvu darovala Slovenska straža iz Ljubljane. Knjižnica je zaprla vrata skupaj z ukinitvijo društvenega delovanja med prvo svetovno vojno. Leta 1919 so začeli ponovno obnavljati knjižnico, naročili so časopise Mir, Slovenec in Vestnik Krščanske socialne zveze. Večino društvenih knjig je na novo zvezal Jurij Hutter, p.d. Podev iz Globasnice. Leta 1923 je izposoja znašala 680 knjig, leta 1928 1126 knjig. Knjižnica je bila odprta ob nedeljah po maši, člani društva so si publikacije izposojali brezplačno, nečlani pa so morali za izposojo nekaj plačati. Največ knjig je društvo pridobilo z darovi, od dvajsetih let 20. stoletja naprej pa so jih kupovali tudi iz izkupička gledaliških iger. Od leta 1930 naprej je v društvu deloval odbor za „razširjanje raznih dobrih listov, posebej pa Mohorjevih knjig“. Namen društva je bil, kot je zapisano v društvenem zapisniku, da vsako hišo v občini oskrbi s tremi časopisi, z verskim, gospodarskim in političnim. Knjige so si izposojali na dom ali pa so brali kar v prostorih društvene knjižnice in sicer vsak zase ali pa na glas. „Prej ni bilo radia in fernzeja, se je pa bol bralo. Vse sorte so knjige ble.“ (Katarina Kordesch)
Med svetovnima vojnama so imeli naročeno naslednjo periodiko: Dnevnik, Domoljub, Istarska Riječ, Koroški Slovenec, Mir, Mladinka, Mladi junak, Naš dom, Novice, Slovenec, Slovenski gospodar, Straža, Vestnik in Ženski svet.
Med drugo svetovno vojno so nacisti zažgali večino knjig iz društvene knjižnice, ki je tedaj štela 1600 enot. Po vojni so obnovili knjižnico z namenom, kot je zapisano v društvenem zapisniku „da bodo ljudje, posebno pa naša mladina, lahko brali tudi slovenske knjige“. Knjižnica pa v drugi polovici 20. stoletja ni dosegla takšnega pomena, kot ga je imela na začetku delovanja društva. Prvo periodiko v nemškem jeziku so pridobili leta 1947 in sicer je bil to časopis Œsterreichische Zeitung. Na novo je bilo treba pridobiti knjige, izposoja pa je iz leta v leto padala, tako da so na društvenih sestankih sklenili, da je treba vaščane spodbujati k branju slovenskih knjig. Leta 1964 je bilo na primer v društveni knjižnici 200 knjig, od katerih so jih društveniki prebrali le 100. Še bolj je knjižnica izgubila pomen v zadnjih desetletjih 20. stoletja. V devetdesetih letih so sicer v okviru društva organizirali bralni natečaj, na katerem so nagradili društvenike, ki so prebrali največ knjig, vendar je bil to edini večji poskus spodbujanja bralnih navad društvenikov in s tem dviga pomena knjižnice.
Ob knjižnici so za izobraževanje članov društva bili zelo pomembni tudi razna predavanja in tečaji. Predavanja so bila namenjena širitvi zgodovinskega obzorja društvenikov, seznanjanju z novostmi, predvsem v kmečkem gospodarstvu, in razlaganju aktualnih političnih dogodkov. Predavatelji, strokovnjaki z različnih področij oziroma poznavalci posameznih vsebin, so govorili na primer o alkoholizmu, gospodarstvu, elektriki, dobrem in slabem tisku, o zgodovini Slovanov, o Cirilu in Metodu13, domači župnik Pšeničnik, ki je kmetoval, jih je večkrat poučil o uspešnem kmetovanju.
Poleg organiziranih predavanj so imeli tudi nedeljske izobraževalne tečaje, ki jih je najpogosteje vodil vsakokratni predsednik društva. Člani društva so se zbrali v društveni sobi, se pogovarjali, na primer o politiki, ali pa so skupaj brali. Obiskovali so „kulturno prosvetne prireditve“, ki so jih organizirala sosednja kulturna društva.
 |
Šivalni tečaj1963 |
Društvo je skrbelo tudi za izobraževanje deklet in žena. Organiziralo je šiviljske, gospodinjske in kuharske tečaje. Prvi gospodinjski tečaj je organiziralo leta 1928; vodila ga je Milka Hartman. Udeležilo se ga je osemnajst deklet. Tečaj so sklenile z razstavo jedi in z odrsko uprizoritvijo Bela vrtnica. Gospodinjski in kuharski tečaji so bili pomembna oblika izobraževanja deklet in žena. Trajali so štiri do šest tednov in sicer vsak dan. Tečajnice so se naučile pripravljati tudi jedi, ki jih v podeželski kuhinji niso poznale, na primer torte. „Na koncu kuharskega tečaja smo igrale spevoigro Kresna noč. Je Hartman Milka mela, pa Štih Katrca, dve sta bili taki.“ (Marija Markitz)
Prav tako so z razstavo in kratkimi odrskimi uprizoritvami sklenili šiviljske tečaje. Po drugi svetovni vojni je bilo več šiviljskih tečajev kot kuharskih in gospodinjskih. Zadnji šiviljski tečaj je bil v šestdesetih letih 20. stoletja. Zadnje kuharske tečaje „Jedi iz starih časov“ so organizirali v devetdesetih letih 20. stoletja. Tedaj so se jih udeležili tudi moški, trajali pa so le en dan.
Društvo si je prizadevalo za splošno izobrazbo društvenikov. Leta 1927 je globaški župnik predlagal članom, naj vsako leto pošljejo enega fanta študirat teologijo, saj je rekel: „... bodo stari slovenski duhovniki izumrli, mladih pa ne bo, nastavljeni bodo po slovenskih župnijah nemški duhovniki, in tako bo naša slovenska Koroška popolnoma ponemčena“. Iz njegovih besed lahko razberemo predvsem skrb za ohranjanje slovenskega jezika.
Tudi na začetku 21. stoletja ima društvo pomembno vlogo pri izobraževanju svojih članov. Od sedemdesetih let 20. stoletja naprej organizira Globaški kulturni teden, z njim nadaljujejo društvena predavanja iz prve polovice 20. stoletja. „Najprej se je imenoval kulturni festival, potem pa kulturni teden. Nekaj je manjkalo, samo materinski dan, pa miklavževanje, pa kakšen koncert, je mav premau blo. Pa s Slovenijo smo dobili povezavo. Spoznali smo Brgleza iz Cirkovc in smo prvič dobili stike. Na začetku Kulturnega tedna smo meli bol pevsko, pa da se je plesalo, kasneje smo šli bolj na izobraževanje.“ (Luka Hudl)
Največ predavanj se zvrsti prav v okviru Globaškega kulturnega tedna, imajo pa predvsem politično, gospodarsko in zdravstveno vsebino. Tako politična kot tudi gospodarska predavanja se nanašajo na aktualno dogajanje v Avstriji in Sloveniji. Vsako leto se na Globaškem kulturnem tednu z razstavo umetnin predstavijo domači umetniki. „Posebnost Globaškega kulturnega tedna je v tem, da prebrodi težave časov, s tem ko predstavljamo domače umetnike, seveda pa predstavljamo tudi zanimive predavatelje iz drugih okoliščin.“ (Bernard Sadovnik)
Globaški kulturni teden obiščejo tudi prebivalci drugih krajev v Podjuni, največ pa je med obiskovalci prav domačinov.
Od leta 1998 organizirajo v okviru globaškega društva tudi tako imenovani Trivium na Sveti Hemi v cerkvi in pod Lipo pred cerkvijo. Prireditev, na kateri se zbere približno dvesto ljudi, je namenjena predstavitvi likovne umetnosti, glasbe in literature, pa tudi drugih zvrsti umetnosti, na primer video-produkcije. Vsako leto je določena vsebina, ki zaokroži vse tri umetnosti v celoto. Leta 2002 je bil Trivium posvečen vodi, leta 2003 pa bo osrednja vsebina zemlja.
Pesem v društvu
 |
| Prvi mešani zbor 1927 |
V prvih desetletjih 20. stoletja so imeli v Globasnici cerkveni pevski zbor, ki je poleg cerkvenih pesmi izvajal tudi prosvetne, predvsem ljudske pesmi. Zaradi prosvetnih vsebin ga štejejo Globašani za predhodnika društvenega pevskega zbora.
Leta 1925 so v društvu ustanovili pevski odsek, ki ga je vodil Ivan Cirgoj.
Od leta 1927 je vodila cerkveni pevski zbor Elizabeta Kronabetvogel iz vasi Podjuna, istega leta so kupili harmonij. „Ivanka nas je učila tud narodne pesmi. Je ena Ivanka14 bila, nas je učila ob nedeljah popoldne peti. Med drugo svetovno vojno smo v zboru peli tud otroci, ker so šli moški na fronto in je blo premalo pevcev. Pač od pevcev otroci.“ (Marija Markitz)
Leta 1946 so ustanovili moški in mešani cerkveni pevski zbor pod vodstvom Hermana Kariša. „Kariš, organist, je prišev v Globasnico iz Šmihela, bi v je iz Slovenije. Iz Globasnice je šev v Šentlipš.“ (Marija Markitz) Leta 1948 so člani slovenskega kulturnega društva poslali Ivana Kaiserja na tečaj pevovodij v Ljubljano. Leta 1958 so v društvu ustanovili mešani zbor, ki ga je dolga desetletja vodil Janez Petjak iz Štebna, leta 1975 so ga preimenovali v Mešani pevski zbor Peca. „Petjak se je hodiv h Karišu učit, vmes pa tud. Ko je Petjak prevzev15, smo peli čisto preproste pesmi, majnika: Marija gre čez trate, jaz jih še danes veliko znam.“ (Marija Markitz) „Prej s∂m vodu cerkveni zbor v Globasnici, potem smo pa začeli v društvu kar isti pevci, nekaj smo jih še zravn dobil, je pa blo. Je precej mladine blo zravn. Nas je blo baindvajset do trideset smo tud prišli. Iz cele občine so bli pravzaprav. Ta prve smo lažje peli, nekaj kar mojih začetnih, lahkih, „Le dvigni se“. P∂r Šoštarju smo peli še v majhni dvorani zgoraj. Večinoma je igra bla, smo pa kar zravn zapeli. Da ne bomo samo v cerkvi peli, ampak tud na odru.“ (Janez Petjak)
Janez Petjak je obiskoval tečaje za pevovodje v Celovcu. Leta 1972 so ustanovili še mladinski pevski zbor, prav tako pod vodstvom Janeza Petjaka.
Od ustanovitve Mešanega pevskega zbora Peca pod vodstvom Janeza Petjaka je postala pevska dejavnost najpomembnejša društvena dejavnost. „Janez Petjak nas je navdušu in to je nekaj najlepšega, če znaš, če zmoreš dati, če znaš peti. Vsak teden smo meli vaje. Na začetku smo peli veliko pesmi, ki jih je Janez Petjak priredu in od našega domačega pesnika Lesičjaka. „Jaz sem Lesičjak in Lisjak, tolko imen nima vsak“, to je naša domača pesem. Veliko pa tudi od Milke Hartman, sta s Petjakom skupaj komponirala.“ (Raimund Greiner)
 |
| Mešani zbor 1965 |
Od leta 1972 je zbor večkrat gostoval. „Takrat, ko je biv pri nas tisti čas, ko so nas hotli preštevat, so table podirali. Takrat smo prodrli čez mejo. Prva pot nas je vodila v Cirkovce in Ptuj. Tam mamo še dans stike z našimi prijatelji. Večinoma smo takrat peli naše narodne pesmi v priredbi Petjaka al pa Milke Hartman ... Takrat 1972 smo navezali razne stike z raznimi podjetji, na primer Janko Senica, ki nam je organiziral prve obleke zboru. On je biv v občinskem svetu v Mariboru in nam je organizirav potovanja po Jugoslaviji in sicer smo bili v Sarajevu, v Mostarju in pa v Beogradu... „ (Janez Hudl)
 |
| Mešani zbor 2003 |
Od osemdesetih let 20. stoletja je vodil globaški Mešani pevski zbor mag. Stanko Polzer. Leta 1993 je zbor posnel avdio-kaseto, za vrhunec pevskega ustvarjanja so imeli pevsko turnejo po Ameriki in Kanadi. „Na turnejo sta šla mešani zbor in globaška folklorna skupina. Ravno takrat je še navduševalo Slovence v Ameriki, da smo prepevali koroške slovenske narodne pesmi, dodatno smo še navduševali z angleškimi pesmimi. S te turneje so sledila globoka prijateljstva. Turneja v Ameriki je imela za posledice tudi boljše stike z matično domovino ...“ (Bernard Sadovnik) Leta 1995 so nastopili v Londonu. Trenutno vodi globaški mešani pevski zbor Dominik Hudl.
Veliko Globašanov sodeluje tudi v Moškem pevskem zboru Franc Leder Lesičjak, ki sicer od sedemdesetih let 20. stoletja naprej deluje v okviru Slovenskega prosvetnega društva Edinost iz Štebna in ga vodi Janez Petjak. Tako Moški pevski zbor iz Štebna kot tudi Mešani pevski zbor Peca izvajata pesmi globaškega ljudskega pesnika in godca Franca Lederja Lesičjaka16 (1832-1908), rojenega v Globasnici. Leta 1973 so mu ob sedemdesetletnici Slovenskega kulturnega društva člani društva pred rojstno hišo v Globasnici postavili doprsni spomenik.
 |
| Otroški zbor 1980 |
V devetdesetih letih 20. stoletja je začel delovati otroški pevski zbor Živ-Žav sprva pod vodstvom Janje Boschitz, kasneje pod vodstvom Traudi Lipusch. Ob petletnici delovanja je posnel zgoščenko „Pri nas na Koroškem“.
„Prvo sem pel v otroškem zboru pri Petjaku, potem sem v začetku osemdesetih let vodil otroški zbor, tedaj še ni bil pod naslovom Živ Žav, ampak se je razvil iz folklorne skupine. Vem, da smo imeli najprej vaje pri Šoštarju spodej, potem v farovžu, je še Angelika Smrečnik bila zraven, pa Inge Greiner. Kar številčna je bila tedaj skupina. Potem se je to razšlo, ker se je, ko je prišu Peter Sticker premostilo v župnišče, tam smo imeli otroški zbor, smo peli v Šentprimožu na reviji otroških pevskih zborov, kasneje se je v društvu preobrnilo na folkloro. Leto dni kasneje je bila Traudi Lipusch pripravljena, da bi prevzela zbor, pa se je spet preobrnila iz folklornega v pevsko delovanje ...“ (Janez Gregorič)
Po uspešnem nekajletnem delovanju, ki je privabilo k sodelovanju številne globaške otroke, je zbor prenehal delovati. Sedaj nameravajo pevsko otroško delovanje ponovno oživeti. „Jutri bodo nastopili pri prvem obhajilu, sedaj ma vodstvo Dagmar Dumpelnik.“ (Janez Gregorič)
V zadnjih desetletjih 20. stoletja organizirajo v društvu prireditve družinskega petja, na njih pokažejo globaške družine pevsko nadarjenost družinskih članov. „Doma smo peli ob večerih, poleti, vedno smo peli, kakšen čas je bil, božične pesmi, velikonočne pesmi. Vedno smo naredili kakšen domač koncert.“ (Marija Markitz) „Čez štirideset let sem sodelovala v zboru. To je bil takšen proces, da so mi včasih rekli, da rajši pojem, kakor jem.“ (Hema Hudl)
Globaški oktet
 |
| Globaški oktet |
„Globaški oktet je novo ustanovljena skupina. Želja nekaterih pevcev, ki sodelujejo tudi pri MePZ „Peca“ je bila, da bi lahko prepevali tudi še v manjši skupini. Začetek delovanja sicer sega v leto 2001, tedaj so štirje fantje sklenili, da bi prepevali za razne priložnosti. Kmalu so se zvrstila povabila, fantje pa so prepevali z imenom Globaški pu∂bi. Leto pozneje so se še pridružili štirje fanti, tako da danes prepevajo kot oktet. Gojijo predvsem domače ljudske pesmi, ki so jih napisali domači skladatelji.
Otroški zbor
 |
| ?Otroški zbor Živ Žav |
„Spet smo se odločili, da ustanovimo otroški zbor v Globasnici. Z uspehom. Okoli 30 otrok se sreča vsak teden v ljudski šoli. Na vajah se dobro počutimo, posebej tedaj, če ne samo vadimo, temveč se tudi igramo. Pridno že vadimo za praznovanje 100-letnice društva v Globasnici.
Fantovske skupine kot podorganicaije društva
 |
| ?Poroka Lenke in Lojza Gregoriča z muzikanti Črnega klobuka leta 1960 |
Leta 1953 so v Slovenskem kulturnem društvu Globasnica kot podorganizacijo ustanovili fantovsko skupnost Črni klobuk. Vanjo je bilo vključenih dvanajst fantov, po opredelitvi Slovenci, ki so dejavno sodelovali v kulturnem društvu, želeli pa so še dodatno in na drugačen način izražati svojo narodno pripadnost.
Člani organizacije so imeli himno, ki je jasno izražala njen pomen:
Krivci za klobukom,
nagelj rdeč v gumbnici,
takšni smo mi fantje,
ki slovenske smo krvi.
Tri stvari nam drage so
kot ptičkom šumni log
in kot rožam sonce:
mati, domovina, Bog."
Skupnost je dobila ime po črnih klobukih, ki so jih nosili njeni člani, in sicer kot zunanji razpoznavni znak. Namen ustanovitve fantovske skupnosti Črni klobuk je med drugim bil, da bi se fantje tesneje povezali pri pomoči Slovenskemu kulturnemu društvu.
Črni klobuk je imel svoja pravila:
1. Klobuk so člani smeli nositi le ob nedeljah in praznikih, oziroma takrat, ko so bili praznično oblečeni.
2. Vsako prvo nedeljo v mesecu v času od 7. do 11., od 16. do 18., od 20. do 22. ure so morali imeti člani fantovske skupine klobuk na glavi, izjemoma so bili lahko brez klobuka, in sicer če je bilo tako zaradi olike primerneje, navzoči so morali biti pri vsaki nedeljski maši.
3. Zadnjo nedeljo v mesecu od 10. do 11. ure in od 18. do 19. ure niso smeli imeti klobuka na glavi.
4. Če se je član s klobukom ali brez njega nedostojno vedel, je bil kaznovan s plačilom petih šilingov. Članarina Črnega klobuka je bila pet šilingov, organizacija je imela svoj odbor, seje pa praviloma vsake četrt leta. Poleg zgoraj napisanih pravil so si člani Črnega klobuka zadali še nezapisano pravilo, da morajo pomagati tistim sovaščanom, ki potrebujejo pomoč, predvsem pri gradnji. „Pomagali smo celo enemu, ki je bil proti Slovencem, pa smo mu vseeno pomagali, ker je bil invalid.“ (Z)
Srečevali so se ob nedeljah in prepevali slovenske pesmi, kasneje so ustanovili svojo godbo na pihala in kvartet, ki ga je vodil Tonča Paulič, p.d. Rakebov Tonč iz Štebna. Večina članov Črnega klobuka je sodelovala v pevskem zboru Slovenskega kulturnega društva. Ker so se vsi člani opredeljevali za Slovence, so imeli pogosto nevšečnosti, ki so jih med drugim spremljale tudi opredelitve, da so komunisti, tako kot „tisti čez mejo“. Poleg tega je nastala organizacija Črni klobuk prav v času, ko se je v Globasnici začel razkol med kulturnim delovanjem v Slovenskem kulturnem društvu in fari, ki sta si namenoma razvili tekmovalni odnos. Tedanji župnik Posch je vse, ki so bili dejavni v Slovenskem kulturnem društvu, rad opredelil za komuniste, kar pa članom zaradi drugačnega svetovnega nazora ni ustrezalo. „Čeprav smo imeli čisto krščanska pravila, še župnika nismo imeli na svoji strani.“ (Raimund Greiner)
Konec petdesetih let 20. stoletja je Črni klobuk razpadel, saj se je večina njegovih članov poročila. Člani organizacije si še vedno pomagajo, če umre nekdanji član, mu zapojejo na grobu.
 |
| ?Globaški pu?bi ob poroki Marije in Rada Markitza leta 1998 |
Leta 1984 so v okviru Slovenskega kulturnega društva ustanovili fantovsko organizacijo Globaški pu∂bi, ki pa je bila hkrati tudi fantovski pevski zbor. Nastopali so na društvenih prireditvah, srečanjih farne mladine, na Florjanovo pa so koledovali po globaških vaseh. Fantje so skušali oživiti globaško žegnanje in mu vrniti nekdanjo, kot pravijo, svečanost.17 Po sveti maši so na žegnanje pripravili pranganje in srečanje vaščanov pod vaško lipo, ki je bila v zavesti domačinov simbol slovenstva. Streljali so z možnarji. Kasneje je organizacijo globaškega žegnanja prevzela folklorna skupina Slovenskega kulturnega društva.
Fantovska organizacija ni nastala le zato, da bi imela svoj pevski zbor, ampak tudi zato, da bi vključili v kulturno delo fante, ki se sicer v Globasnici niso kulturno udejstvovali. Fantje so namreč želeli preseči nesporazume med posameznimi globaškimi družinami, ki so imele za posledico popolno kulturno izolacijo posameznih družin. V devetdesetih letih so se fantje razšli, še vedno pa skupaj zapojejo na poroki nekdanjega člana organizacije.
Odtlej v Globasnici ni več organiziranih fantovskih skupin, ki bi nastale zaradi uresničevanja ciljev širšega družbenega značaja, kot so politični oziroma kulturni cilji.
Folklorna skupina
 |
| Folkloregruppe Preddvor 1974 |
 |
| ?Nastop leta 1977 na Bledu |
 |
| Preddvor folklorna 1989 |
Leta 1973 so ustanovili folklorno skupino, prvo prireditev so pripravili leta 1974. V prvo folklorno skupino so vključili otroke, starejše od šestih let. „Zbirali smo jih po hišah in vsaka hiša je prispevala enega ali dva otroka, pa je blo.“ (Albert Smrečnik)
Folklorna skupina se je udeležila folklorne kolonije v Preddvoru, ki jo je vodila Lenka Krišelj. „Naučili smo se šuštarski ples in pa žakle šivat. V skupini je blo precej naših nečakinj in nečakov, Šoštarjevi so bli, pa Gregoričevi, pa Markitzevi. Kateri smo bili v društvu zavzeti, smo pa otroke vzeli, pa nečake. Meni se zdi, da je blo deset parov. Z nošo je pa tako blo, da so nam tam posodli nošo, kjer smo nastopali, potem doma pa seveda nismo meli, to še točno vem, da smo ene takšne rdeča krilca napravli z rožcami za dekleta, potem smo pa ene take majce bele, sem jaz naredila en vzorc, en nagelj, da so tiskali spredaj.“ (Hema Hudl)
Sčasoma so si priskrbeli gorenjske noše, ker so bile te po njihovem mnenju značilne slovenske noše. Folklorna skupina je večkrat nastopala. Leta 1976 so bili na mednarodnem srečanju folklornih skupin ob Vrbskem jezeru, kjer je globaška folklorna skupina dosegla peto mesto.
Konec osemdesetih let 20. stoletja se je folklorna skupina razdelila na otroško in mladinsko folklorno skupino. Od tedaj pripravlja več prireditev, najbolj odmevna je bila leta 2000 uprizorjena Globaška ojset. Da bi čim bolj nazorno prikazali krajevne poročne šege iz prve polovice 20. stoletja, so člani folklorne skupine opravili terensko raziskavo o nekdanjih šegah med starejšimi prebivalci Globasnice. Pri prireditvi je sodelovalo petdeset članov Slovenskega kulturnega društva, med drugim tudi pevski zbori. Noše za prireditev so si izdelali po raziskavi etnologinje Marije Makarovič o globaški noši.
Druge sekcije: Planinski odsek
 |
| ?Tridnevni pohod na Triglav 1999 |
V osemdesetih letih 20. stoletja so na pobudo Alberta Smrečnika, gostilničarja iz Globasnice, v društvu ustanovili planinski odsek. Odsek pripravi vsako leto julija na god svetega Cirila in Metoda kresovanje na Peci. Na ta način ohranjajo navado, ki so jo imeli njihovi predniki. Kot pravi Albert Smrečnik, je že mlad hodil kresovat na Peco. V Globasnici se je ohranilo vedenje, da je nekdanji globaški župnik Pšeničnik kresove, ki so jih kurili po bregovih, označil za kazalce, da v teh krajih še živijo Slovenci. Člani odseka so označili nekaj planinskih poti, ki pred tem niso bile označene, da bi med prebivalci Globasnice, ki živijo pod gorami, spodbudili ljubezen do njih. Slovensko kulturno društvo je pridobilo zemljišče na Lužah, na katerem je postavil Albert Smrečnik kočo. Od leta 1994 organizirajo na dan Svete Ane prost pohod na slovensko stran državne meje čez Luže k cerkvi Svete Ane v Kropivni. „Sveta Ana je gorska svetnica in v kmečkih krogih se precej časti. Tam se srečujemo z znanci. Še predno smo vedeli, da bo Slovenija prišla k Evropski uniji, smo imeli skupne stike in idejo, da bi prestopili mejo.“ (Joško Igerc)
Odsek nekaj let pripravlja tudi pohod čez Luže na slovensko stran k cerkvi Svetega Jakoba v Kropivni. Že ustanovitelj Slovenskega kulturnega društva in slovenske posojilnice Ivan Hojnik je po tej pešpoti hodil v Globasnico. Globašani so se zato zaobljubili, da bodo vsako leto pripravili pohod po stezi, po kateri je hodil. Pri cerkvi Svetega Jakoba obiščejo tudi spominski kamen ustanovitelju globaškega kulturnega društva Ivanu Hojniku, kaplanu, pri tamkajšnji cerkvi.
Leta 1995 so člani planinskega odseka na pobudo Lukasa Kordescha ml. in Stefana Boschitza postavili na gori Svete Heme križ, ki ga osvetlijo v velikonočnem času, tako da se vidi po vsej Podjuni.
Športni odsek
 |
| ??Nogometni turnir leta 2002 |
Leta 1991 so v društvu ustanovili športni odsek. Razvil se je iz nogometnega popoldneva, ki ga je pripravil predsednik Slovenskega kulturnega društva Valentin Smrečnik skupaj z nekaterimi društveniki, zavzetimi športniki. Prvi voditelj odseka je bil Guido Sadjak. Odsek vsako leto na prvo nedeljo v juliju organizira občinski nogometni turnir v bližini gostilne Juenna v Čepičah. Na njem sodelujejo moštva iz vseh vasi v občini. Nogometno srečanje spremljajo druge družabne igre, na primer kegljanje.
Druge sekcije: sodelovanje z glasbeno šolo
Člani Slovenskega kulturnega društva Globasnica sodelujejo v Slovenski glasbeni šoli, ki organizira tečaje v krajevnih slovenskih kulturnih društvih na južnem Koroškem. „Učijo profesionalni učitelji. Pouk imaš v slovenščini, tudi dvojezični pouk, s tem razviješ glasbo in komunikacijo obenem. So pripravljeni dat ljudje otroka v glasbeno šolo, ki sicer ne bi dali v slovensko. Koncerte imamo dvakrat na leto.“ (Janez Gregorič)
Čeprav Slovenska glasbena šola ni odsek Slovenskega kulturnega društva, je njeno delovanje tako pomembno za člane društva, da ga omenjamo med drugimi dejavnostmi društva.
Seznam predsednikov slovenskega kulturnega društva
